Temperatura kolpe

Meritev opravljena: 19.07.2017

Temepartura vode: 22°C

Primernost: Odlična

Vremenska napoved
Turistična ponudba
tk_zagar_grb   kmetija_jureci_logo
kp-kolpa-logo

belakrajina_dobro_za_oba_logo

logo_curscolapis_z_EU

Zgodovina vasi Damelj

Natančnih podatkov, kdaj so se predniki naselili na področju Damlja, nimamo. Naseljevanje Bele krajine se je razmahnilo v 13. stol., v tem času je bila ustanovljena fara Vinica, tako da nastanek Damlja lahko postavimo v ta čas. Vas je spadala pod gospostvo Poljane, ki je bilo v lasti grofov Ortenburških, zatem Celjanov, njih so nasledili Auerspergi in ostali lastnik teh zemljišč do leta 1848, ko so bile odpravljene fevdalne dajatve.

15. in 16. stoletje sta minili v znamenju turških vpadov, agrarne krize, epidemij in bolezni. Ohranjeno je ljudsko izročilo, da so se Dameljci pred Turki zatekali v votlino Lapič nad Kolpo. Leta 1644 so Dameljci sezidali vaško cerkev, kmalu zatem so zgradili še cerkveno kaščo in zidanico. Dameljska cerkev Sv. Mihaela ima podobno kot cerkve drugod po Beli krajini značilen odprt zvonik »na preslico«, kar dokazuje, da je bil ta prostor bolj odprt za vlive z juga kot s severa.

Leta 1732 se je v Damlju rodil Janez Mihael Žagar, ki je kot zdravnik in veterinar služboval na Moravskem. Napisal je številne znanstvene razprave s področja medicine in veterine, za kar ga je cesarica Marija Terezija povišala v plemiški stan, bil je tudi kot baron Žiga Zois član nemške akademije raziskovalcev narave.

V času Ilirskih provinc je bila Bela krajina v okviru novomeškega okrožja razdeljena na metliški in črnomaljski kanton. Ohranjeno je, da so se leta 1813 pod Daljnimi njivami domačini grdo znesli nad francoskimi vojaki. Na tem mestu je danes francoski kamen, ki pohodnike na pešpoti Damelj- Radenci spominja na to dejanje. Po razdelitvi avstrijskega cesarstva na avstrijsko in ogrsko polovico je Kolpa postala državna meja. To so sebi v prid znali izkoristiti nekateri Dameljci, ki so se spretno izogibali obmejnim financarjem in čez reko tihotapili sol in tobak.

Sicer pa 19. stoletje je minilo v znamenju težkega življenja zaradi pomanjkanja hrane in ljudje so bili prisiljeni prodajati parcele za malo denarja. Trtna uš, ki se je pojavila 1889, je uničila vinograde in začelo se izseljevanje v Ameriko. Odhajali so zlasti mladi fantje, ki bi morali k vojakom, in večinoma se niso več nikoli vrnili v rojstni kraj. Leta 1869 je bila ustanovljena šola na Sinjem Vrhu in od leta 1877 so jo obiskovali tudi dameljski otroci. Pred tem so v šolo hodili na Vinico, ker je veljalo, da morajo obiskovati šolo v svoji fari.

20. stoletje je tudi za vaščane Damlja minilo v znamenju vojn in družbeno-političnih sprememb. V 1. svetovni vojni so se dameljski fantje bojevali v Galiciji, na Doberdobu in Primorskem. Nekaj jih je bilo zajetih v ruskem ujetništvu, od koder so se vrnili leta 1918.

V letih od 1925 do 1940, v času velike gospodarske krize, so se mnogi prebivalci izselili v Kanado in Argentino.

V začetku druge svetovne vojne so v te kraje najprej prišli Italijani. Po razmahu osvobodilnega gibanja leta 1942 so se partizanom pridružili številni prebivalci Damlja, Kota in drugih okoliških krajev. Spomenik na Razvajah priča o nasilju italijanskih fašistov, ki so na tem mestu oktobra 1941ustrelili Franceta Špeharja iz Gorice in Miho Mukavca iz Hriba.

Leta 1943 je v Damlju prečkala reko Kolpo slovenska delegacija na 2. zasedanje AVNOJ-a. Vrsto let je so mladinske brigade s pohodom v Jajce počastile spomin na zasedanje in se vsakič ustavile tudi v Damlju. V šolskem letu 1943/44 je v Damlju v Canjarkini hiši delovala osnovna šola. Padli v drugi svetovni vojni imajo svoje spominsko obeležje na šolskem poslopju na Sinjem Vrhu in na spomeniku padlim borcem na Vinici.

Po drugi vojni je bilo življenje v Damlju zaradi slabih letin, obvezne oddaje živil in naravnih ujem s točo precej težko. Leta 1957 so Dameljci zgradili gasilski dom, v njem so bile volitve, kasneje tudi sedež Turističnega društva. Slabe prometne povezave in želja po boljšem zaslužku in lažjem življenju so povzročale izseljevanje ljudi v večja mesti in v tujino.

Vas se je vse bolj praznila, številna gospodarska poslopja so pričela propadati, košenice in steljniki, kjer se je nekoč pasla živina, se nezadržno zaraščajo. V sedemdesetih letih je bila šola na Sinjem Vrhu ukinjena, otroci tudi še danes obiskujejo osnovno šolo na Vinici. Leta 1976 je mladinska delovna brigada razširila in popravila pot od Damlja do Kota, da je bila prevozna z avtomobili. Leta 1981 so mladi Dameljci v Bregu ob Kolpi postavili leseno barako in jo poimenovali ŽEJA. Tu so mladi imeli svoj prostor v vročih poletnih dneh, prodajali pijačo kopalcem in skrbeli za kopališče. Denar, zbran od prodaje pijače, je bil namenjen razvoju vasi. Leta 1983 so postavili novo, večjo barako. V vročih poletjih je bilo v Damlju vedno več kopalcev, popularno je postalo čolnarjenje in taborjenje ob Kolpi. Leta 1981 so bile dane prve pobude za ureditev telefonske napeljave, v to so ljudje vložili tudi precej svojih sredstev. Težko pričakovani telefoni so zazvonili konec decembra 1991. Leta 1988 je bila asfaltirana cesta od Damlja do Razvaj, s čimer je bilo konec večnega popravljanja makadamske poti, ki jo je poškodoval vsak večji naliv. Asfaltiranje je sofinancirala krajevna skupnost Vinica, Dameljci pa so dodali precej svoji sredstev in delovnih ur. Leta 1990 so asfaltirali še strmo pot do Lok. Vaščani so poletni utrip popestrili tudi z organizacijo vaških veselic. Da zna biti veselo, se je razvedelo daleč naookoli. Leta 2000 je režiserka Maja Weiss dameljsko veselico uporabila za kadre v svojem celovečernem filmu Varuh meje.

Dameljci so svoje turistično društvo ustanovili leta 1994. Njegova osnovna naloga je razvoj turizma in ob tem varovanje naravnega okolja. Društvo je leta 1995 postavilo novo torej že tretjo Žejo, saj je bila prejšnja zaradi jesenskih in spomladanskih poplav uničena.

Leta 1994 je vas prejela občinsko priznanje za najlepše urejeno vas v občini, leta 1996 pa je bila na tem natečaju druga. Leta 1993 so Dameljci na pobudo Jožeta Stegneta organizirali srečanje najjužnejše, najsevernejše, najzahodnejše in najvzhodnejše vasi oz. kraja SEVER-JUG-VZHOD-ZAHOD z namenom, da bi se ljudje z obrobnih delov države med seboj podrobneje spoznali. V naslednjih letih so obiskali Pince, Breginj in Budince in srečanje zopet sklenili v Damlju.

Med odmevnejše dejavnosti dameljskega turističnega društva vsekakor sodi ureditev mlinarske pešpoti leta 2007 od Damlja do Krivca, ki je del pešpoti Vinica - Damelj. Kolpska pešpot je zanimiva za turiste vseh starosti, pohodi od Vinice do Damlja in od Damlja do Radencev pa so postali že tradicionalni.

Po lokalnih volitvah jeseni leta 1995 je bila ustanovljena krajevna skupnost Sinji Vrh, del katere je tudi Damelj. Leta 1995 je bila postavljena nova transformatorska postaja, občina je uredila tudi reden odvoz smeti. Največji problem je ostajala pitna voda, saj imajo Dameljci še vedno le vodnjake oz. šterne s kapnico. Leta 2008 so se začeli pozitivni premiki tudi v to smer.